Blog

O karticah – pogled strokovnjakinje

Kartice spodbudnih misli za otroke so nastajale zares predano in s posebno skrbnostjo. Preden se je njihov proces rojevanja zaključil, je bilo izjemnega pomena, da so bile misli prebrane in sprejete kot ustrezne tudi s strokovnega vidika – čeprav kartice niso (niti ni bil namen, da bi bile) terapevtski pripomoček. V recenzijo so bile poslane psihologinjam, psihoterapevtkam in pedagoginjam. Njihovi komentarji, da so kartice odlična ideja in misli zares spodbudne, so bili dodatna potrditev, da so kartice vredne, da najdejo pot do majhnih in velikih otrok.

Z vami, hvaležna za zapis, delim recenzijo, pogled na kartice s strani cenjene psihologinje in psihoterapevtke, mamice petih otrok, doktorice Andreje Poljanec.

Vsaka iskrena skrb za dobro počutje otrok je dragocena. Sad take iskrenosti in želje po blagostanju otrok so tudi kartice, ki so pred nami. Ustvarjala jih je mamica, Katja Rinc, ki se zaveda, da je starševska rast ob otrocih privilegij, zato jih je ustvarjala skupaj s hčerkama. Ta mamica je tudi učiteljica; tako je v njej ob mnogih izkušnjah v razredu in tudi ob svojih materinskih preizkušnjah, z veliko mero nežnočutnosti vzbrstela ideja o tem, kaj ponuditi otrokom in najstnikom. Namen kartic je, da bi bil prav vsak od njih na preprost način spodbujen za prepoznavanje dragocenosti, edinstvenosti in lepote njega samega, pa tudi, da bi ne glede na okoliščine razvijal željo, pogum in vztrajnost za vero vase.  Zato kartice vsebujejo pozitivne misli, s katerimi pobožajo, spodbude, s katerimi opogumijo.

Kartice dobijo res pravo moč, če jih prebiramo skupaj z otrokom. Podarimo jih tako otroku in sebi. Z njimi naj se ne ukvarjajo le otroci sami, temveč, da so kartice spodbuda za spoznavanje otroka, njegovih globin, šibkih in močnih področjih njegove osebnosti, občutljivosti, področij, kjer je negotov … Kot take dobijo vrednost za skupen razvoj, kar je neprecenljivo in za vedno ostane. Vedno namreč, ko otrok potrebuje spodbudo za razumevanje in razvoj sebe, za zavedanje lastne vrednosti in moči, prav isto stvar potrebujejo tudi njegovi starši. Razvoj otrok poteka polno in optimalno le ob vzajemnem razvoju staršev. To ne pomeni, da moramo ali bi želeli poznati vse otrokove skrivnosti in misli, je pa pomembno, da smo z otrokom v čim bolj globokem čustvenem stiku. Kartice so lahko odlična popestritev in spodbuda za neprekinjen razvoj zavedanja svojih čustev, misli in vedenj ob otroku, kar omogoča tudi izboljšan razvoj otroka ob nas.

Starši smo za otrokov razvoj pomembnejši kot si marsikdaj zmoremo ali želimo priznati – otroci nas potrebujejo in obožujejo, tudi v dneh, ko se nam zdi, da nam ni uspelo najbolje.

Kartice so tudi spomin na najbolj nežne, pozitivne in dragocene trenutke iz lastnega otroštva, lahko pa nas spomnijo tudi na boleče vidike, ko smo marsikaj pogrešali, nam je bilo hudo …  Naj nam bo vidik otroškega spomina izziv za razvoj rahločutnosti in vztrajnosti in naj se ob otrocih širi kot neugasljiv plamen!

Pa sr(e)čno!

Dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije,
psihoterapevtka, vodja študija Psihologije SFU Ljubljana

Srečni otroci

Pomembni odrasli imamo v življenju slehernega otroka izjemno velik vpliv. To danes več ni vprašanje, saj vsa dognanja in spoznanja, ki temeljijo na izkušnjah in dolgoletnih raziskavah, to potrjujejo. Največja potrditev pa je tako ali tako naša lastna izkušnja. Nas samih v vlogi otroka, če se ozremo v preteklost, in nas samih v vlogi pomembnega odraslega – starša, učitelja, vzgojitelja, trenerja …

Vsak od nas se razvija v odnosih z drugimi. Pri čemer dejanja, besede in mnenja nekaterih, predvsem pomembnih odraslih, štejejo več kot druga. In kadar se svojega vpliva ne zavedamo, lahko zaznamujemo otrokovo življenje na način, ki mu ni namenjen. Na način, ki ni lasten njemu, ampak nam.
Zlasti prva leta otrokovega življenja, ko se nam zdi, da tako še nič ne razume in da se ne bo spomnil, da torej ni »škode«, če na to nismo pozorni so še kako ključna. Namreč v prvih letih otrok iz svoje okolice srka, vpija, sprejema in zapisuje v nezavedni »program« svojega delovanja, na podlagi katerega kasneje v življenju deluje »avtomatsko«. In torej ne deluje po svoje, ampak kot mu je bilo predano, »naloženo«. Seveda, nekatera »pravila« življenja so za vse enaka in od njih ne gre odstopati. To je jasno. A velik del živeti bi pa naj bil lasten posamezniku. Njegov, avtentičen. Vsak bi se naj razvijal v skladu s seboj in s svojim namenom prihoda na ta svet, v to življenje. Naj bi prisluhnil sebi in ne živel kot si zanj želijo drugi.

Ali to otrokom dovolimo? Se zavedamo svojega vpliva? Ali se vmešavamo v njihova občutja, želje, ideje? Jim prepustimo odločanje? Jih varujemo ali pod pretvezo varnosti vsiljujemo svoj način, svoj pogled, svoje želje in hrepenenja? Zmoremo stati ob strani in jim dovoliti, da sami zapolnijo »program«, na podlagi katerega bodo delovali?

Moje mnenje je, in seveda ni nujno, da se z mano strinjate, da otrok pogosto ne vidimo in ne slišimo. Morda jim prisluhnemo, a jih ne slišimo. Ne zares. Če tisto, kar govorijo, želijo, izražajo ni v skladu z našim »programom« nas pogosto kar zanese in jih »utišamo«. Ker mi ne zmoremo – videti drugače, sprejeti drugače, prepustiti.
»To ni mogoče … Tako ni vredu, bolje je tako … Ne moreš tako misliti … Kako bo pa to videti …« in podobne misli ali stavki, ki so pogosto kreirani iz našega nezavednega »programa«, ki je bil ustvarjen v našem otroštvu in skozi naše življenje. In ko nekaj ni v skladu z našim programom, se v nas prebudi nelagodje, kar nas pa sili k akciji, spremembi po naši meri. Da se mi počutimo »domače«.

Zato … V razmislek.
Je bil naš program »naložen« za naše otroke? Se mi sami z njim v celoti strinjamo? Je za naše otroke relevanten? A je nujno, da mislijo tako kot mislimo mi? Je narobe, če si želijo drugače? A to kaj govori o nas, če si oni želijo drugače – če so drugačni?


Sprejmimo, da je vsak otrok oseba zase. PIKA.
V resnici ni »naš”. Imamo le privilegij, da smo lahko del njegovega življenja.

In torej ni samoumeven in ni nujno, da se z nami strinja.
Sploh pa ni nujno, da živi tako kot mi mislimo, da je zanj prav.

Dovolimo otrokom, da so samosvoji. Spodbujajmo jih k temu. Podprimo jih. Prisluhnimo jim. Presenečeni bomo, kako jasno vizijo imajo zase, če jim to dovolimo. Ne omejujmo jih. Ne »ubijajmo« njihovih sanj. Bodimo njihov varen pristan, kamor se bodo vračali, kadar bodo to potrebovali, sicer pa jim dovolimo, da gredo po svoji poti, svojim sanjam naproti.

Le sprejeti in brezpogojno ljubljeni otroci so lahko …

Izkušnja ljubečega dotika, ki izraža starševo brezpogojno ljubezen, varnost in toplino, je za dojenčka neprecenljivo darilo, ki traja vse življenje.

Katja Rinc

Koristi masaže dojenčka

Koristi masaže za dojenčka so lahko naslednje:

Na področju interakcije spodbuja:

  • proces povezovanja med dojenčkom in staršem in razvoj varne navezanosti,
  • zgodnji odnos in nedeljeno pozornost,
  • sposobnosti posnemanja, predjezikovne spretnosti in neverbalno komunikacijo,
  • razvoj medsebojnega zaupanja, občutka varnosti in samozavesti,
  • uporabo vseh čutil,
  • občutenje ljubezni, sprejetosti in spoštovanja.

Z masažo lahko spodbudimo tudi:

  • razvoj možganov in živčnega sistema,
  • delovanje imunskega in hormonskega sistema,
  • prebavo in presnovo,
  • rast in pridobivanje teže,
  • mišični in gibalni razvoj,
  • koordinacijo in ravnotežje,
  • zavedanje telesa in vseh čutov,
  • jezikovni razvoj, sposobnost učenja in koncentracijo.

Masaža lahko lajša in zmanjšuje:

  • bolečine in nelagodja (ob rasti, izraščanju zobkov …),
  • trebušne težave (kolike, vetrovi, krči, zaprtost …),
  • preobčutljivost na dražljaje,
  • stiske in občutke strahu.

Deluje tudi sproščujoče:

  • saj znižuje nivo stresnih in dviguje nivo pomirjujočih (oksitocin) hormonov in
  • umirja mišično, telesno in čustveno napetost.

Zato:

  • se umiri dihanje in srčni utrip,
  • se zmanjša potreba po joku,
  • se izboljša spanje in vzorci spanja,
  • se izboljša splošno počutje in razpoloženje.

Koristi za starše so lahko naslednje:

  • okrepi in poglobi se vez z dojenčkom (priložnost tudi za očke, da nadoknadijo biološko prednost mame),
  • boljše razumevanje edinstvene komunikacije dojenčka,
  • sprostitev (zniža se nivo stresnih hormonov in spodbuja izločanje hormonov sproščanja),
  • izboljšanje samozaupanja in samozavesti v vlogi starša,
  • stimulacija dojenja,
  • preprečevanje pojava poporodne otožnosti, tudi depresije oz. učinkovit način blaženja le-te.

Hiška srčnih dotikov je priložnost, da našim otrokom, od rojstva naprej, omogočamo, da ohranjajo čisto ljubezen, da začutijo, da se spomnijo, da ostanejo v stiku s seboj. Priložnost, da se razvijajo celostno in skladno, da bodo lahko cveteli; prav vsak izmed njih.

Vizija

Dobrodošli

Se sprašujete zakaj Hiška? Zakaj srčnih dotikov?

Ob besedi hiška pomislim na dom, na kraj, kjer smo brezpogojno ljubljeni in sprejeti. Kjer smemo biti to, kar smo. S srčnim dotikom pa sem želela izraziti ljubeč, spoštljiv in blagodejen dotik ter hkrati dotik, ki se dotakne srca.

In to je moj namen.

Ustvariti okolje, kjer se bo prav vsak počutil prijetno, sproščeno in sprejeto. Prostor, kjer bomo s srčnimi dotiki in dotiki src udejanjali poslanstvo ljubezni.

V naših življenjih je vse več izzivov. Zmeraj več izzivov pa je postavljenih tudi pred naše otroke … Rodijo se nebogljeni, a polni čiste ljubezni. In če jih skozi življenje spremljamo s tem v mislih, bodo znali ljubiti sebe in z ljubeznijo delovati v odnosu do sočloveka in do narave. In če bodo delovali iz ljubezni, sem prepričana, je prihodnost svetla.

Žal pa se vse pogosteje opazi, da s(m)o pozabili na ljubezen. Na bistvo, ki je od rojstva vtkano v sleherno celico in atome naše biti. Vem, da je tam še zmeraj, le umaknila se je drugim vrednotam, ki so v zadnjem času preplavile sodobno družbo in potrpežljivo čaka, da jo povabimo, da vodi.

Vizija

Hiška srčnih dotikov je priložnost, da našim otrokom, od rojstva naprej, omogočimo, da ohranjajo čisto ljubezen, da (za)čutijo, da se spomnijo, da ostanejo v stiku s seboj. Priložnost, da se razvijajo celostno in skladno, da bodo lahko (za)cveteli – prav vsak izmed njih. A potrebujejo nas, da jih spodbujamo in jim pri tem pomagamo, predvsem pa, da jih brezpogojno sprejmemo – da jih zares vidimo in slišimo. In ker se zavedam, da moramo, da bi to lahko uresničili, biti dobro tudi straši (ki se mnogokrat sami znajdemo v stiski), v Hiški na vas nismo pozabili.

V ta namen vas lahko povabim na tečaj masaže dojenčkov in na obisk v Svet masažnih zgodbic. Kmalu pa se veselim novih programov in delavnic, ki jih kreiram za vas. V njih bom združila znanja in spretnosti, učinkovite preizkušene prakse in tehnike, skozi katere bomo lahko skupaj uresničevali poslanstvo in vizijo Hiške.

Ostanimo v stiku, da boste obveščeni o novostih.

Vabljeni v Hiško srčnih dotikov, kjer vas odprtega srca in z ljubeznijo sprejmem

Katja