Pomembni odrasli imamo v življenju slehernega otroka izjemno velik vpliv. To danes več ni vprašanje, saj vsa dognanja in spoznanja, ki temeljijo na izkušnjah in dolgoletnih raziskavah, to potrjujejo. Največja potrditev pa je tako ali tako naša lastna izkušnja. Nas samih v vlogi otroka, če se ozremo v preteklost, in nas samih v vlogi pomembnega odraslega – starša, učitelja, vzgojitelja, trenerja …
Vsak od nas se razvija v odnosih z drugimi. Pri čemer dejanja, besede in mnenja nekaterih, predvsem pomembnih odraslih, štejejo več kot druga. In kadar se svojega vpliva ne zavedamo, lahko zaznamujemo otrokovo življenje na način, ki mu ni namenjen. Na način, ki ni lasten njemu, ampak nam.
Zlasti prva leta otrokovega življenja, ko se nam zdi, da tako še nič ne razume in da se ne bo spomnil, da torej ni »škode«, če na to nismo pozorni so še kako ključna. Namreč v prvih letih otrok iz svoje okolice srka, vpija, sprejema in zapisuje v nezavedni »program« svojega delovanja, na podlagi katerega kasneje v življenju deluje »avtomatsko«. In torej ne deluje po svoje, ampak kot mu je bilo predano, »naloženo«. Seveda, nekatera »pravila« življenja so za vse enaka in od njih ne gre odstopati. To je jasno. A velik del živeti bi pa naj bil lasten posamezniku. Njegov, avtentičen. Vsak bi se naj razvijal v skladu s seboj in s svojim namenom prihoda na ta svet, v to življenje. Naj bi prisluhnil sebi in ne živel kot si zanj želijo drugi.
Ali to otrokom dovolimo? Se zavedamo svojega vpliva? Ali se vmešavamo v njihova občutja, želje, ideje? Jim prepustimo odločanje? Jih varujemo ali pod pretvezo varnosti vsiljujemo svoj način, svoj pogled, svoje želje in hrepenenja? Zmoremo stati ob strani in jim dovoliti, da sami zapolnijo »program«, na podlagi katerega bodo delovali?
Moje mnenje je, in seveda ni nujno, da se z mano strinjate, da otrok pogosto ne vidimo in ne slišimo. Morda jim prisluhnemo, a jih ne slišimo. Ne zares. Če tisto, kar govorijo, želijo, izražajo ni v skladu z našim »programom« nas pogosto kar zanese in jih »utišamo«. Ker mi ne zmoremo – videti drugače, sprejeti drugače, prepustiti.
»To ni mogoče … Tako ni vredu, bolje je tako … Ne moreš tako misliti … Kako bo pa to videti …« in podobne misli ali stavki, ki so pogosto kreirani iz našega nezavednega »programa«, ki je bil ustvarjen v našem otroštvu in skozi naše življenje. In ko nekaj ni v skladu z našim programom, se v nas prebudi nelagodje, kar nas pa sili k akciji, spremembi po naši meri. Da se mi počutimo »domače«.
Zato … V razmislek.
Je bil naš program »naložen« za naše otroke? Se mi sami z njim v celoti strinjamo? Je za naše otroke relevanten? A je nujno, da mislijo tako kot mislimo mi? Je narobe, če si želijo drugače? A to kaj govori o nas, če si oni želijo drugače – če so drugačni?
Sprejmimo, da je vsak otrok oseba zase. PIKA.
V resnici ni »naš”. Imamo le privilegij, da smo lahko del njegovega življenja.
In torej ni samoumeven in ni nujno, da se z nami strinja.
Sploh pa ni nujno, da živi tako kot mi mislimo, da je zanj prav.
Dovolimo otrokom, da so samosvoji. Spodbujajmo jih k temu. Podprimo jih. Prisluhnimo jim. Presenečeni bomo, kako jasno vizijo imajo zase, če jim to dovolimo. Ne omejujmo jih. Ne »ubijajmo« njihovih sanj. Bodimo njihov varen pristan, kamor se bodo vračali, kadar bodo to potrebovali, sicer pa jim dovolimo, da gredo po svoji poti, svojim sanjam naproti.
Le sprejeti in brezpogojno ljubljeni otroci so lahko …
